Moja zgodba

Moje ime je Miša. Stara sem devet let. Predlani septembra sem začela obiskovati osnovno šolo. In čeprav je, ko sem bila še majhna, kazalo, da bom zaradi cerebralne paralize svoje šolske dneve preživljala v invalidskem vozičku, se to ni zgodilo. Po šoli hodim. Sicer s hoduljo, ampak hodim. In zaradi tega sem zelo vesela punčka.

Moji koraki so prigarani.

Prvi dve leti svojega življenja sem imela fizioterapije samo v zdravstvenem domu. Eno, največ dve uri na teden, kar je veliko premalo za otroka s takšnimi težavami. Ker se pri dveh letih še vedno nisem mogla niti kobacati, je moja prva zdravnica, ki je budno spremljala moj razvoj, mami in tatu iskreno povedala, da ne bom hodila, če ne bom deležna več fizioterapij. Ko sta jo vprašala, koliko je to več, jima je odgovorila kolikor veliko je mogoče.

Ker so fizioterapije drage (ena ura stane 50 evrov), jih mami in tata v takšnem obsegu nista zmogla plačevati sama, čeprav oba delata. Na pomoč ste jima priskočili vi, dobri ljudje, in pa kar nekaj slovenskih podjetij. V dveh letih intenzivnih fizioterapij sem napredovala tako zelo, da sem postala odlična kandidatka za operacijo, imenovano selektivna dorzalna rizotomija (SDR).

30. avgusta 2016 me je v Otroški bolnišnici v St. Louisu operiral dr. Park, ki je do zdaj pomagal že več kot 4000 otrokom, tudi 40 mojim soborcem iz Slovenije. Dr. Park je poskrbel, da moje nogice niso več spastične. 13. septembra 2016 sem imela še eno operacijo. Dr. Dobbs mi je podaljšal skrajšane kolenske tetive. Dr. Park je napovedal, da bom povsem samostojno hodila, brez pomoči in brez pripomočkov. Zato zdaj veliko, ogromno telovadim, ker želim, da se napoved dr. Parka uresniči.

Iz nič korakov sem prišla na več ur hoje na dan s hoduljo. In do hoje z berglicami na krajše razdalje. Zato verjamem, da bom nekega dne lahko hoduljo in bergle postavila v kot ter zakorakala sama.

Vaša Miša