Zgodil se je! Čisto prvi korak brez držanja za roke, brez hodulje in bergel! Prvi, potem drugi in tretji! Po treh tednih rehabilitacije na Poljskem sem v igralnici vstala s kavča in naredila korak, potem pa še en korak in še en. Nikomur nisem povedala, da bom to naredila, zato je bilo dobro, da je zraven mene sedela mamica enega fantka in me je ujela, ko četrti korak ni več šel. Ker bi drugače padla. Od takrat vsak dan poskušam. Trije koraki mi uspejo, četrti še vedno ne. Ampak mi bo! In potem tudi peti. Moj prvi veliki cilj je, da bi doma v dnevni sobi prišla od enega do drugega kavča. In potem naprej do omare, kjer mama in tata skrivata daljinca, da bi kadarkoli lahko gledala risanke.

Ker je bila rehabilitacija na Poljskem tako uspešna, sem namesto načrtovanih štirih tednov ostala še teden dni več. Najbolj mi je bilo všeč, ker je moja fizioterapevtka Jola od doma vsak dan prinesla kužka na baterije, ki sem ga lahko sprehajala. In ker sem s kužkom tako dobro hodila, sem na koncu rehabilitacije dobila od mamice kužka na baterije. Šnavcerja, ki sem mu dala ime Šnavci. Ko sem odhajala iz rehabilitacijskega centra Neuron, sem bila kar žalostna, ker sem se morala posloviti od fizioterapevtov, ki jih imam zelo rada. In od prijateljev. So me pa v šoli pričakali sošolci, ki so me pogrešali in so se me zelo razveselili.

 
Kmalu se spet oglasim z dobrimi novicami!
 
Vaša Miša
 

Na tem mestu lahko komentiraš

1 Comment

  1. Ines Zgonc pravi:

    Bravo Miša! Še malo, pa boš tekala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This