V ponedeljek grem čisto zares v šolo. Malo manj zares sem že bila v šoli, da sem spoznala učiteljico in spremljevalko, ampak v ponedeljek bom spoznala pa tudi sošolce.
 
Poleti sem bila spet zelo pridna. V začetku meseca junija sem šla znova na rehabilitacijo na Poljsko, kjer sem ostala pet tednov. Tam sem začela hoditi tudi z berglicami. Na posnetku lahko vidite moje prve korake z berglicami.
 

 
Potem sem meseca julija obiskovala fizioterapije pri Tinki in Nuši, avgusta pa pri Barbari. Zdaj z berglicami hodim že veliko lepše in hitreje. S parkirišča grem do dvigala z berglicami, potem od dvigala do stanovanja, z berglicami hodim tudi po stanovanju. Zunaj pa še vedno šibam s hoduljo, tudi po šoli bom šibala s hoduljo. Mami in tata pravita, da je zaenkrat to zame še bolj varno.
 
Vsi, ki so z menoj delali in mi pomagali zadnjih pet let, so strašno ponosni name. Mami in tata pa sploh. Ker bom šla v šolo na svojih nogicah. Ne počasi, šibala bom po šoli. Kot šibam povsod okoli in zdaj zelo hitro zbežim, da me morata mami in tata loviti.
 
Vaša Miša
 
 
 
Share This