Dolgo se vam nisem oglasila, ker sem tako pridno telovadila. Gotovo veste, da vedno pridno telovadim, zdaj pa, ko odštevam mesece do šole, telovadim še bolj pridno, da bi v šolo šla čim bolj samostojna. In čeprav še vedno ne morem hoditi brez pomagal (nekoč bom!), je moja velika zmaga že to, da so zdravniki v obvestilu moji šoli zapisali, da se bom po šoli gibala s hoduljo. In nikjer niso omenili nobenega vozička. Hodila bom, ne bom na vozičku! Mene hodulja čisto nič ne moti. Verjamem, da tudi mojih sošolcev ne bo in bomo postali veliki prijatelji. In se bom lahko igrala z njimi.

Zadnjih sedem tednov sem telovadila v rehabilitacijskem centru Neuron v Bidgošču na severu Poljske. Ko smo odšli iz Slovenije, je bil še sneg. Tako dolgo smo bili tam. Ker so na Poljskem fizioterapije enkrat cenejše kot pri nas, sem telovadila res veliko ur na dan. In vsak dan sem hodila na robotu, ki mu rečejo lokomat. Mogoče mislite, da mi je bilo tako naporno, da sem komaj čakala, da bo konec, ampak to sploh ni res, v bistvu nisem hotela domov in bi kar še ostala tam. Zato sem vesela, da bom pred šolo šla v Neuron še enkrat, tokrat za pet tednov. Ampak samo s tatom, mami bo morala ostati doma in jo bova zelo pogrešala. Bo pa tam tudi veliko mojih prijateljev in po koncu fizioterapij se bomo kot vedno igrali in se imeli lepo. Dokler pa s tatom ne bova šla nazaj na Poljsko, bom hodila na intenzivne fizioterapije k fizioterapevtki Barbari. In tudi po vrnitvi s Poljske bom pred šolo še tri tedne pri fizioterapevtki Barbari. Ja, samo še štirje meseci so do šole. Torbo že imam. In peresnico tudi. Obe sta svetlo modri in z roza pikami.

Vaša Miša
 
 
 

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This