Skoraj mesec dni se vam nisem oglasila, ampak ves ta čas sem s fizioterapevtkama Tatjano Jeglič in Zdenko Šefman res pridno delala. Vsak dan smo marljivo telovadile pet ur, tri ure sem bila pri Tatjani in dve uri pri Zdenki. In nekega dne (nihče si ni zapisal datuma, zato smo ga pozabili) sem čisto sama vstala. Vsi smo vriskali od sreče. Prej so mi morali usmerjati kolenčka, malo potisniti ritko gor, da sem se dvignila v stojo, zdaj pa to naredim povsem sama. Prej sem znala sonožno vstati s stolčka (kar je veliko lažje), ampak zdaj pa znam na povsem pravilen način vstati s tal, dvignem se v visoki klek, spodvijem eno nogo, nanjo prenesem težo in se dvignem. Bravo jaz!

Tudi moja stoja je vedno boljša. Seveda še ne zmorem sama stati sredi prostora, tega nihče še ne pričakuje od mene. Sredi prostora stojim, če se lahko česa držim. Ampak pri tem vedno obstaja nevarnost, da se vlečem (in res se), to pa ni dobro. Zato zdaj vadimo stojo v kotu. Kot mi daje občutek varnosti, malo se lahko tudi naslonim, ko postane preveč naporno, ampak večino časa me pa lastne mišice držijo pokonci in sama lovim ravnotežje.

Fizioterapevtki Tatjani sem do septembra pomahala pa pa. In, kot lahko vidite na posnetku, dobila lepo darilo, ker sem vse leto pridno telovadila. Pa pa sem pomahala tudi fizioterapevtki Zdenki, ki se je v zadnjem letu zelo potrudila, da ne bi občutila odsotnosti Bibi in Tinke, fizioterapevtk, ki sta z mano delali, ko sta se mamica in tata odločila, da je intenzivnost terapij edina pot do napredka. Tinka se s porodniške vrne jutri in takoj bo začela telovaditi z mano, Bibi pa bo prišla s porodniške oktobra.

Naslednja dva tedna bo z mano intenzivno delala fizioterapevtka Tinka, potem pa bom tri tedne na therasuitu pri fizioterapevtki Barbari.

Vaša Miša

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This