In sem spet doma! Šest tednov sem preživela v rehabilitacijskem centru Neuron v Bidgošču na severu Poljske. Tam sem vsak dan (razen v nedeljo) s fizioterapevti telovadila po pet ur na dan, vsak dan (razen v nedeljo) pa sem eno uro hodila tudi z robotom, ki se imenuje lokomat. Pot tja in nazaj je sicer dolga, v eno smer se vozimo 15 ur, ampak mami in tata pravita, da so terapije tam enkrat cenejše kot pri nas in se nam zato splača na tako dolgo pot. Mami tam zelo veliko dela, tata pa skrbi zame. V Neuronu sem zelo rada, ker imajo odlično fizioterapevte in rada se tam igram z drugimi otroki, ki tudi pridejo na rehabilitacijo (iz Italije, Francije, Nemčije, Rusije …) Najbolj luštno pa je tam ob nedeljah, ko nas vedno peljejo v kakšen zabaviščni park, kjer se skupaj igramo. In ker čez teden vsi pridno telovadimo, vsako nedeljo zmoremo več in se lahko lepše igramo.
 
Preden bom šla septembra v šolo, bomo šli v Neuron še dvakrat za šest tednov, spomladi in poleti. Do takrat bom obiskovala svoje domače fizioterapevte, mami in tata pa bosta urejala vse potrebno, da bom, ko bom začela hoditi v šolo, tam imela spremljevalca, ki mi bo pomagal pri stvareh, ki jih sama ne bom zmogla. Jaz se bom seveda trudila, da bom do septembra zmogla čim več. Zdaj si prizadevam, da bi hoduljo lahko postavila v en kot, da se bo na njej začel nabirati prah, okoli pa bom hodila z berglicami. Mi že uspe narediti veliko korakov z berglicami, priznam pa, da me je še vedno strah, da bi padla. Verjamem, da me kmalu ne bo več. In da bo kmalu šlo tudi brez berglic. Tudi v šoli. Šole se drugače tudi zelo veselim, že zdaj se učim računati, pisati in veliko drugih stvari.
 
Vaša Miša
 
 

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This