Kar nekaj časa se vam nisem oglasila na spletni strani, ampak upam, da na Facebooku spremljate, kako pridno telovadim in kako zelo sem napredovala v zadnjih mesecih. Moji fizioterapevti bi vam lahko dolgo naštevali, kaj vse se je v mojem telesu spremenilo na bolje. Vem, da je to zelo pomembno, ampak zame je najpomembnejše, da me prvič v življenju nogice držijo dovolj, da lahko čisto sama in brez pomoči kogarkoli hodim s hoduljico.

Ko mi je to uspelo prvič, je bil tata tako navdušen, da je kar po tleh padel od navdušenja. Zdaj vsak dan malo sama hodim s hoduljico, predvsem pa veliko telovadim s fizioterapevti in trenerjem, da bom čim prej čim bolj močna. Najprej zato, da bom dovolj močna, da bom brez strahu s hoduljico lahko hodila kjerkoli, tudi zunaj, pred blokom, v trgovini, povsod.

In ko bom tako zelo močna, bom morala postati še bolj močna, da bom hoduljico začela počasi spuščati. Ampak vem, da bom do takrat morala še veliko telovaditi. Mami pa ve, da bo morala tatu prej kupiti čelado, če bo spet od navdušenja končal na tleh.

Vaša Miša

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This