Mami in tata me morata že loviti!

Če me ne spremljate tudi na Facebooku, ste mogoče zamudili, da zdaj hodim že po pet, šest ur na dan. Že res, da s hoduljo, ampak hodim. In povsod pridem. Takrat, ko je najmanj treba (tako pravita mami in tata), sem tudi že zelo hitra. In me morata kdaj pa kdaj tudi loviti.

Odkar sem se vam zadnjikrat oglasila, sem seveda pridno telovadila. Najprej pri Tinki, Mareku in Tatjani v Ljubljani, meseca maja pa pri Barbari. Potem smo se odpravili na sever Poljske, v center Neuron, kamor večkrat na letu hodi na fizioterapije moj prijatelj Gabriele. V centru Neuron sem bila mesec dni. Tam sem imela res veliko fizioterapij.

Predvsem pa sem mesec dni vsak dan hojo vadila na robotu, ki mu pravijo lokomat.

In ko smo se vrnili s Poljske, “se mi je odprlo”. Pred Poljsko sem s hoduljo prehodila deset, dvajset metrov, potem pa sem se že kregala, da ne morem več. Odkar smo prišli s Poljske, se kregam, če me mami in tata hočeta dvigniti in nesti. Hodim, hodim, hodim … Povsod hočem hoditi in ves dan bi hodila. S hoduljo sva zdaj najboljši prijateljici. Vem pa, da ne bova dolgo. Se namreč že učim hoditi z berglami. Nekaj korakov naredim že čisto sama, mi je pa še težko. Verjemite, da se mi bo nekega dne tudi z berglami “odprlo” in bom kar šla.

Do oktobra bom pridno telovadila v Ljubljani, potem pa grem spet na Poljsko. Tokrat za mesec in pol. 

Vaša Miša