Tega, da zelo pridno telovadim, mi verjetno sploh ni treba več pisati, ker gotovo veste, da to vedno počnem. Tri, štiri fizioterapije imam vsak dan. Popoldne mi vseeno ostane še dovolj energije, da kolesarim. Ali pa mamico prosim, da se sprehajava po igrišču. Malo mi pomaga mamica, malo mi pomagajo ortoze, pa gre. S pomočjo mamice zdaj tudi plezam na tobogane in se spuščam po njih. Vedno več je stvari, ki jih lahko počnem na igrišču.

Vsak dan čakam pismo iz URI Soča, v katerem bi mi sporočili, da bodo tudi mene vzeli v eno od svojih skupin terapevtskega plavanja (po konceptu Hallwick). Drugi otročički so pisma že dobili in so tudi že začeli s plavanjem, jaz pa upam, da bodo letos končno vzeli tudi mene. Z mamico sva jih šli še enkrat prav lepo prosit. No, če mi slabo kaže za plavanje, mi bolje kaže za jahanje. To seveda ni običajno jahanje, ampak fizioterapija na konju, ki ji pravimo hipoterapija. Moja razvojna zdravnica je mamici in tatu rekla, da moram s hipoterapijo začeti čim prej in vse kaže, da res bom.

Jutri pa šibam v Zagreb po svoje prve ortopedske čevlje. Ko jih dobim, se bom seveda takoj pohvalila z njimi, kot se za tako veliko punco spodobi.

Vaša Miša

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This