Predvčerajšnjim je mamico in mene pred zdravstvenim domom počakal velik paket, v kateri je bila hodulja. Poslala mi jo je mamica mojega soborca Emanuela, ki hodulje ne potrebuje več in jo je podaril meni. Moje fizioterapevtke namreč že nekaj časa govorijo, da sem pripravljena na učenje hoje s hoduljo, moja mamica pa se ves ta čas zaman trudi, da bi mi priskrbela datum in uro za pregled na URI Soča, ki mi hoduljo edini lahko predpišejo. No, zdaj hoduljo imam, takole pa so bili videti moji prvi koraki z njo.

V naslednjih mesecih se bom trudila, da bi s hoduljo postala bolj samostojna, ves ta čas pa bomo s fizioterapevtkami delale tudi na tem, da bo moj trup postal močnejši in da bom lahko ob vsakem koraku popolnoma iztegnila desno nogico. Ko nam bo to uspelo, pa si bomo prizadevale za to, da bi hodulja postala odveč. Ampak ne smem prehitevati, ker me do tega dne čaka še zelo veliko fizioterapij, ki jih z veseljem obiskujem, ker vem, da mi pomagajo.

Vaša Miša

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This