Šele ko je zelena lučka oznanila, da so težka, protivlomna vrata odklenjena in sem vstopil v sobico, ki nam odlično nadomešča dom ter se vrgel na široko, mehko posteljo, sem se zavedel, kako zelo utrujen sem. Kakšno pivo, ki sem si ga obljubljal ves dan, kakšna zmagoslavna cigara na terasi. Kakšen dolg, vroč tuš …Pustite me pri miru, da umrem za dan, dva, nato pa me zbudite in mi povejte, da se vse to sploh ni dogajalo. Vsi ti … trenutki.

Da bi odprl oči, to jutro ne potrebujem budilke. Zunaj je še polmrak. Miša sladko spi, Maje pa tako kot vsako jutro ni v sobi. Ta frdamana deloholičarka si še na tako resnem (heh) dopustu ne da miru in vsako jutro vstane že veliko pred zoro ter gre z laptopom na teraso, kjer neumorno prevaja. Jaz tega po vsej verjetnosti ne bi zmogel. Na svoj improviziran način si skuham kavo in se za njo odpravim na teraso. Miša leži na široki postelji, poleg tega je primerno zaščitena in zagotovo se ne bo še zbudila, še vse prezgodaj je zanjo. Na terasi se z Majo se le spogledava. Besede v teh trenutkih niso potrebne. Srknem kavo in le trenutek je potreben … en sam … trenutek …

NE! TO SE NE BO ZGODILO!! Tega ne bom pustil. Ne morem tega narediti. Noben oče ne bi pustil, da njegovi hčerki naredijo nekaj takšnega … Pomiri se, Aleš. Pomisli na vse dobro, kar bo ta operacija prinesla. Kaj res ni vredno trpeti tiste tri, štiri ure? Miša se nekega dne ne bo ničesar več spominjala, tvoji spomini pa niso pomembni. Nekega dne bo vedela zakaj si to moral dopustiti. Pomiri se in popij kavo, čas bo … Maja počasi pospravlja računalnik. Sem pripravljen? Ne vem, ampak mislim, da sem. Recimo.

Miša še vedno trdno spi in znova se spomnim vseh nočnih alarmov, ko so jo spazmi začeli zategovati in je bilo celo stanovanje (pa še kakšen sosed verjetno) pokonci, dokler bolečina ni popustila. Tudi tega zdaj ne bo več. In ti bi bil takšen egoist, da ji ne bi privoščil življenja brez bolečine?  Ti, ki z bolečino živiš že več kot pet let in dobro veš kako je, ko boli? Predramiva jo in ji poveva veselo novico. Danes je dan, ko bo dr. Park popravil nogice za vse večne čase. Razveseli se, a takoj naslednji trenutek se zresni. Ne bo bolelo? Ne, dragi moj glodavček, ne bo. Prav tako kot smo ti obljubili. Miša je z vsem seznanjena. Ve, kaj bo dr. Park naredil, ve, da bo trdno zaspala in da bo morala nekaj dni samo ležati v postelji in ne bo smela vstati. Ve, da bova oba ob njej ves čas, mamica tudi ponoči. Ve, da bo po treh dneh, ko ji bodo dovolili vstati iz postelje, vseeno nekoliko bolelo, toda še vedno jo skrbi samo, da operacija ne bi bolela. Enainsedemdesetkrat smo ji povedali, da ne bo bolelo, to ji je povedala tudi deklica Zala, ki je bila na operaciji pred njo in je ravno pred nekaj dnevi odšla, a ni nam težko še enkrat.

Na recepciji nas že čaka gospa Cecilija. Tudi ona si bo zaslužila svoj prispevek. Sicer prve dni nekoliko zadržana, a vseeno imam občutek, da je pravi pravcati angelček. Ravno včeraj, ko smo bili na zadnjem pregledu v bolnišnici, nam je razkazala vse prostore, ki so za nas pomembni. In to po dvanajsturni nočni izmeni. Več kot občudovanja vredno. Maja me priganja, naj pohitim, toda prej moram spiti kozarec brusničnega soka. Čisto suha usta imam, brusnični sok, ki ga je v ZDA na pretek, pa odlično hidrira. Pa še en, zlata vreden trenutek lahko ukradem.

Med potjo proti bolnišnici začutim cmok v grlu, ko se mi v glavi začne vrteti melodija instrumentalne pesmi Time iz filjma Inception. Gledal sem ga tolikokrat, da ne zmorem več prešteti, na pamet ga znam, tole pesem pa si vrtim pred vsemi pomembnimi dogodki v svojem življenju. NE! Ostati moram močan, če bo Miša videla ali začutila, da sem v skrbeh ali da se me polaščala panika, bo zaskrbelo tudi njo. Potlačim cmok v želodec. Pa naj tam naredi čir, če že hoče.

Bolnišnica. Nenadoma se začnejo stvari odvijati s svetlobno hitrostjo. Dr. Park sicer še vedno operira svojega prvega pacienta (vsak torek in četrtek opravi po tri te resne operacije, kar je zame osebno popolnoma nedoumljivo), Miša je na vrsti takoj za njim. Smo v čakalni sobi. Miša v bolnišnični pižamici, mi trije okoli nje. Zajame jo val skrbi in neumorno začne ponavljati vprašanje, ali ne bo bolelo. Še enkrat potlačim cmok. Ne bo, Miša, res ne bo.

Paniko rešijo videoigrice in nenadoma se pojavi medicinska sestra z injekcijo pomirjevala in ji tekočino špricne v usta. Poznamo postopek. Pomirjevalo jih sprosti, nekateri zaspijo, drugi spet ne, a zaradi njega se nihče, čisto nihče ne spominja kaj se je dogajalo par ur pred in par ur po operaciji. Sam se še dobro spominjam očetovskega pogleda in prijaznega glasu izza kirurške maske, dr. Vasje Kruha, ki mi je skoraj trideset let nazaj urgentno operiral zaporo črevesja.

– Ne dajte mi narkoze, prosim, vedno mi je slabo po njej

– Res, Aleš? No, potem pa je res ne bomo dali. Bomo naredili, da boš kar zaspal.

Trenutek … kot bi bilo včeraj.

Še zdaj ne vem, če je res nisem dobil, a dejstvo je, da mi po tisti operaciji ni delalo slabo. Slabo? Slabost? Bruhanje! O, pi***! Medicinski sestri sem pozabil povedati, da meni po narkozi vedno obrne želodec, ko je spraševala, če kdo od sorodnikov slabo prenaša ta plin. Toda ni še prepozno in še lahko dodam tudi ta podatek. Saj ne vem, če bo kaj pomagal, a vseeno. Vrnem se k svoji operaciji. Mojbog, kako jo podoživljam. Sta se moji teti takrat tudi tako počutili, kot se sam ta trenutek? Ja, resna je bila, toda Mišina je še bolj. In sam sem imel dvakrat več let. Toda to ni nujno slabo, Miša se bo spominjala manj kot se sam, več kot trideset let pozneje.

Trenutek …

Miša govori, da je zaspana, v sobo pa kapljajo posamezniki iz operacijske ekipe in pripovedujejo, kdo so in kaj je njihova naloga. Ne delajte mi tega, ne zanima me, kdo ste in kaj je vaša naloga, res ne. Vem, kdo je glavni, vem, da je izboljšal življenje že ničkoliko otrokom in to je edino kar je zame pomembno. Če ne bi bili dobri, najbrž ne bi sodeloval z vami. Ne potrebujem vedeti podrobnosti in ne potrebujem védenja, da se bliža trenutek, ko jo bodo odpeljali. Pa čeprav se bliža.

Izvemo, da je lahko Mišin medvedek Jorki (sama ga je sicer v zadnjih mesecih preimenovala v Popija) ves čas z njo. Seveda ga bodo dali v vrečko, a ko se bo zbudila, bo zraven nje in to je že veliko. Tudi Jorki dobi zapestnico okoli roke. In potem…

Potem jo odpeljejo. Ne, počakajte, da zaspi, ne morete je kar odpeljati, ustrašila se bo, zakaj ne greva z njo in začela jokati!

Toda Miša ne joka. Miša je nekje drugje in ničesar se ne bo spomnila. Toda Majo in mene čustva dokončno zlomijo. Če bi jo prepustila invalidskemu vozičku, se to ne bi zgodilo. Toda … Kakšno življenje bi to sploh bilo? Brez hoje? Brez samostojne uporabe rokic? Saj ta operacija ni nikakršna kazen, ta operacija je nagrada za vse dobro delo, ki smo ga v vseh teh letih opravili. Za vse treninge, s katerimi smo toliko napredovali, da je Miša sploh lahko postala kandidatka za ta poseg. Potolaživa se in odideva v sobo za čakajoče starše, v petem nadstropju. Ronald McDonald. Izredno primerno ime, boljšega si ne bi mogli izmisliti. Na razpolago imamo poln hladilnik pijače, nekaj hrane, udobne kavče, televizijo. In kavo. Ameriško kavo. Dajte mi nekaj kar vsebuje kofein, lepo prosim. Nekaj kar vsebuje resen kofein, ne te pobarvane vode.

Na FB napišem status. Moram se zamotiti z nečem. Ne smem misliti na to, da bo dr. Park, ta simpatični možicelj dejansko v roke vzel skalpel in … NE! Te misli so prepovedane. Ne boš razmišljal na takšen način in pika! Ne boš!

Pomaga. Pomagajo pa tudi dobre misli, ki jih lahko berem na modrem družabnem omrežju. Samo pozitivne misli in želje. Več kot jih lahko sproti berem, preveč, da bi se vsakemu posebej zahvalil in mu/ji povedal, koliko mi pomenijo. Danes bo še vse v redu. In tudi takšni trenutki trpljenja so vredni tega, kar bo ta poseg prinesel.

Z Majo odideva v klet, kjer je restavracija in na svežem zraku z užitkom srknem nek južnoameriški približek kave. Za prvo silo bo tudi ta v redu, da me predrami po tej težki noči, v kateri nisem uspel uloviti prav veliko spanca in mi da novih moči za naprej, da bom zdržal Nebo se oblači, nad St. Louis se zgrinjajo nizki in temni oblaki. Bo konec te zadušljive vročine in neznosne vlage? Naj jo bo, vsi jo že težko prenašamo.

Spet odideva v peto nadstropje in čez pet minut telefonski klic – vse je v najlepšem redu, zdaj se bo z operacijo tudi dejansko začelo.

Trenutek …

Ne! Ta skalpel obstaja samo v moji domišljiji in nikjer drugje. Na glavo si poveznem slušalke in se prepustim umirjenim zvokom mojih najljubših.

Die Toten hosen … Phil Collins … Guns ‘n’ roses … Era … Enya … Elton John …

Trenutek … Vsak, čisto vsak, ki mine, ko ne pomislim, da nimam nobenega vpliva na to kaj se dogaja ne tako daleč stran od naju, je zlata vreden. Glasba pomaga, a vseeno gre vse tako počasi, kot da bi se mati Zemlja skušala ustaviti. Pa samo štiri ure traja vse skupaj.

Nov telefonski klic. Pol naloge opravljene, vse je v najlepšem možnem redu, zdaj še na drugo polovico.

Glasba, žvečilni, nove dobre želje … Predvsem brez slednjih, vsega tega tega pritiska ne bi zdržal. Znorel bi. Prav tukaj, v petem nadstropju bolnišnice v St. Louisu, v sobi s kičastim imenom giganta, ki ga zaničujem.

Trenutki …

Zunaj se ulije kot iz škafa. Prava nevihta, prav takšna, po kakršnih smo hrepeneli v zadnjih dneh. Nastavim obraz dežnim kapljicam in jih z dlanema obrošem čez cel obraz. Morda se ta trenutek celo počutim kot Andy iz filjma Kaznilnica odrešitve. Ne, nehati moram s takšnimi rečmi kot je stanje na dežju, da ne bo kdo res še pomislil, da sem znorel.

Minejo tri ure in Maja postaja živčna. Po celem hodniku jo je polno, ko opreza, kdaj bo k nama prišel dr. Park, tako kot je njegova navada. Poskušam jo pomiriti, čeprav vem, da je to misija nemogoče. Tega projekta se ne bi ta trenutek upal lotiti nihče. Ne, niti jaz. Toda na koncu se bo zgodilo, da bo prišel z druge strani in ga bo zamudila.

In nato res pride. Zagledam ga na vratih, zdi se kot angel varuh, ko se ljubeče nasmiha, z rokami v žepih svoje bele zdravniške halje. Kar odnese me iz fotelja in ima me, da bi ga objel, kolikor močno bi le zmogel in mu rekel, naj za božjo voljo pove, da je vse v redu … A tega seveda ne naredim, kaj bi si pa možakar mislil. V eni sapi zdrdram vprašanje ali je vse v redu, prošnjo, naj z odgovorom počaka in glasen krik na drugo stran hodnika – MAJA, MAJA, TAKOJ SEM!!

Toda njegov odgovor seveda berem z njegovega obraza, še preden odpre usta in še preden Maja prileti kot furija. Hej, teh operacij je opravil že več kot tri tisoč, ponesrečila se mu ni niti ena sama. Niti ene nesreče, niti ene komplikacije. NIČ! Če bi se kaj zalomilo ravno zdaj, bi to bila usoda, ne napaka tega vrhunskega strokovnjaka in človeka.

Trenutek … olajšanja.

Njegov odgovor in informacija, da bo Miša čez deset minut bržkone že budna, naju oba pomiri in počasi se odpraviva v šesto nadstropje, kjer so operacijske dvorane in intenzivna nega. Ko naju bodo poklicali, bova tako zelo zelo blizu. In res ni potrebno veliko čakati. Pohitiva po poti, ki nama jo je pokazala Cecilija in skozi vrata proti mestu, kjer leži najin največji zaklad.

Trenutki … ki se jih Miša ne bo spominjala in to je edino kar šteje.

Čez dobro uro smo že na oddelku. Mišino dihanje se umiri, najini živci prav tako. Gledava kako v miru dviguje in spušča prsni koš in tudi vse aparature, na katere je priključena, ne morejo skaziti prizora, za katerega vem, da ga bom celo življenje imel pred očmi.

Oglasi se mi želodec in Maja mi pokima. Pojdi, spihaj si glavo in potem pridi nazaj, potrebujem te.

V Subwayju imam občutek, da bi pojedel vse,kar bi mi tisti trenutek dali. Verjetno tudi sendvič z olivami, ki jih resnično sovražim, če bi se slučajno znašel v mojih rokah. Jem, toda to ni to. Z mislimi sem drugje, neprestano se zahvaljujoč višjim silam, ki so poskrbele, da je bilo vse v redu in prijateljem, zaradi katerih se mi danes ni zmešalo.

Še enkrat jo pobožam po roki in lupčknem, preden odidem. Moja borka. Moj heroj. Koliko si že dala skozi. Od borbe za življenje v najrosnejših dnevih pa vse do danes. Toda močnejša si, kot bi si kdo mislil. Včasih jokaš, ker je na fizioterapiji težko, toda obenem vseeno delaš. Moja junakinja!

Pot nazaj je dolga. Skušam šteti korake, da bi vse skupaj šlo hitreje, a mi ne gre. Najprej tuš, potem pa si na terasi odprem pivo, ki me posebej za to priložnost čaka v hladilniku. Z užitkom ga bom zlil v grlo v enem eksu in si čestital, ker smo tako dobro opravili. Bom. Res bom, samo še nekaj … trenutkov.

Ni bilo moči, da bi se slekel. Ni bilo moči, da bi prižgal klimo. Ni bilo moči za tuš. Še celo za umivanje zob ne, kako bi se torej sploh lahko privlekel na teraso in si odprl pivo. Vsega je bilo preveč, psihična utrujenost je marsikdaj težja od fizične in prisegel bi lahko, da je bil za to, da sem oblečen zaspal v nekem čudnem položaju, dovolj samo en sam, drobcen trenutek.

Aleš Prelog - Volk
Aleš Prelog - Volk
Zvest prijatelj, marljiv delavec, ljubiteljski kuhar, neuničljiv avtoštopar in navijač, ljubitelj dobrih filjmov, včasih nekoliko len bloger pa seveda ljubeč mož in oče moje male borke Miše.

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This