»Ne veseli se prezgodaj. Iti v Ameriko … ni kar tako.« dahne Marjeta v legendarnem slovenskem mladinskem romanu Franceta Bevka, Lukec in njegov škorec. Verjamem, da smo knjigo v mladosti prebrali tako rekoč vsi (nekateri tudi večkrat) in tako tudi vsi vemo, kako se zgodba, ki lepo opisuje romanje Slovencev v obljubljeno deželo (torej Ameriko) v tridesetih letih prejšnjega stoletja, nadaljuje, zaplete in tudi konča. Mati Marjeta sredi oceana resno zboli in umre, najstniški Lukec pa v družbi svojega zvestega hišnega ljubljenčka, udomačenega škorca Klepca in ob pomoči dobrih ljudi, nazadnje srečno prispe k svojemu očetu v Argentino. Od takrat so minila leta, načini potovanja čez veliko lužo so se spremenili, ne nujno na varnejši način, a zagotovo so se precej skrajšali, iti v Ameriko pa še vedno ni kar tako.

Že tisti, ki ste v ZDA potovali turistično ali poslovno, boste vedeli povedati, da je pred odhodom potrebno urediti sto in eno stvar in da je nakup letalskih vozovnic dejansko najlažje opravilo. Projekt se dodatno zaplete, če se v Ameriko potuje na precej resen in precej drag zdravstveni poseg. Projekt se dodatno zaplete, če bo posegu oziroma operaciji izpostavljen še ne petletni otrok, ki svet dojema po svoje in zato potrebuje nekoliko več potrpljenja kot odrasel človek. Projekt se dodatno zaplete, če petletni otrok ne hodi, oziroma je kobacanje po vseh štirih največ, kar zmore. Projekt se dodatno zaplete, če dodatnega posega, ki ga priporoči svetovno znani kirurg (torej dr. Park), vodja konzilija noče podpisati, pa čeprav ta isti dodatni poseg podpiše otroku, za katerega ta isti dr. Park napiše, da ga ne potrebuje (in se na koncu izkaže, da ga res ne).  Projekt se dodatno zaplete tudi, če mora doma ostati pubertetniški član družine, pred katerim so novi izzivi. Projekt se dodatno zaplete, če živimo v resnih časih, ko je terorizem in verski fanatizem postal nekaj vsakdanjega in smo posledično vsi izpostavljeni veliko resnejšim kontrolam in vrtajočim vprašanjem. Projekt se dodatno zaplete, če … Ah, kaj bi našteval.

Ko ta trenutek, v prijetnem udobju majhnega hotela gledam nazaj, se januar, ko sva se z Majo odločila, da bova Mišo prepustila čarobnim rokam dr. Parka in sprejela izziv, ki ga potovanje in poseg daleč od doma prinašata, zdi tako zelo oddaljen, da pri vsej dobri volji ne morem ugotoviti, kdaj je ves ta čas sploh minil. Bili so opravki, bilo je čakanje, bilo je urejanje takšne in drugačne dokumentacije, bila je borba z birokracijo in pregovarjanja s  tako imenovano, da ne rečem samooklicano, stroko. Bilo je pisanja mailov. Bila je živčnost,  včasih so živci tudi povsem popustili. Ja, iti v Ameriko ni kar tako.

Ko sem na majhnem avionu Adrie Airways s pomočjo Švicarja, ki se mu je poznalo, da je letenje zanj nič manj kot rutina, končno pripel in zategnil pas (nikoli sicer nisem razumel in še zdaj ne, koliko bi neroden pas čez medenico dejansko pripomogel k varnosti v primeru kakršnih koli zapletov), sem spoznal, da je hudič dokončno vzel šalo. Ubijajočega čakanja, zaradi katerega se mi je letošnje poletje vleklo tako kot še nobeno doslej, je bilo dokončno konec. Poti nazaj tisti trenutek ni bil več, čeravno bi se zgodilo, da bi si to iz nekega neznanega razloga zaželel. Prvi dan D je bil končno tukaj, na drugega bo potrebno počakati še nekoliko manj kot en teden.

Na Brniku so lepo poskrbeli za nas. Nekateri obmejni organi so Mišo celo prepoznali in ji zaželeli vso srečo. Tudi pri vkrcavanju na letalo smo imeli polno podporo osebja, v Zürichu pa se je ta skrb za stopinjo ali dve celo nadgradila. Tik ob letalu nas je namreč pričakal velik kombi s s starejšim gospodom za volanom in medtem, ko so se vsi ostali potniki vkrcali na avtobus in se odpravili kdove kam v širni svet, nama je gospod Roberto najprej pomagal v kombi naložiti voziček, nato pa je je v pravem gentelmanskem slogu pomagal še Maji. No, tole verjetno zahteva dodatno pojasnilo …

Ko potuješ z neko letalsko družbo in v družbi osebe z gibalnimi težavami (ali si nemara ta oseba celo sam) oziroma če gre za mladoletno osebo brez spremstva, imaš pravico zaprositi za asistenco na letališčih. Prošnjo letalski družbi posreduje turistična agencija, prek katere si kupil letalske vozovnice, od prvih pa je odvisno ali prošnji ugodijo ali ne. Povečini je odgovor pozitiven (pri nas je bila asistenca odobrena v roku nekaj ur), ni pa seveda nujno oziroma je vse zgolj in samo dobra volja letalske družbe, a glede na to, da je invalidnost v ZDA takorekoč sveta stvar, sam nisem dvomil v to, da je ne bi dobili tako v Zürichu kot New Jerseyju in nazadnje tudi St. Louisu.

Židane volje, češ, lepo, da je v kapitalističnem svetu še nekaj solidarnosti, sva pustila gospodu Robertu, da nas je sprehodil čez lep del terminala, ko smo končno našli pravi pult in se postavili v vrsto, pa so se stvari začele nekoliko zapletati. Do nas je namreč pristopila ženska temne polti, vzela vse tri potne liste in jih na hitro prelistala, nato na hitro premerila najprej Majo, nakar je zapičila pronicljiv pogled še vame.

Kako sem tisti trenutek preklinjal svojo vraževernost, zaradi katere moje lasišče krasi dolga spletena kitka, ki ima zame neprecenljiv sentimentalni pomen, vsi ostali pa me zaradi nje verjetno ne vidijo v ravno najlepši luči.

»How are you, Ales?« me je vprašala s skoraj preveč prijaznim glasom.

Pojma nisem imel kdo ženska sploh je in kaj bi rada od mene. »I’m fine, thank you,« sem zmedeno odgovoril.

»Ales, what will you do in the USA?«

Kakšno trapasto vprašanje. Če bi šel zganjat neumnosti, ji najbrž tega ne bi šel razlagat. No, vseeno sem na hitro poskušal pojasniti, da peljem hčerko na operacijo in da če želi dokaz, ga imam dobesedno v žepu (v njem sem namreč hranil kopijo plačanega računa za operacijo iz otroške bolnišnice v St. Louisu). A ženska se je odločila, da tega dokumenta ne potrebuje.

»Ales,« (ja, še vedno Maji ni namenila niti pogleda, kaj šele besede), »where are you working?«

»At the gas station,« sem ustrelil in postajal vedno bolj živčen. Če bi mi povedala kdo je in zakaj me zaslišuje, ji lahko zrecitiram tudi celoten predpis varnega ravnanja z živili ali varstva pred požarom, a prej sem hotel vedeti, zakaj se tako zelo ukvarja samo in zgolj z menoj.

»And who employed you?«

No, zdaj pa sem imel hudiča in iz najglobljih kotičkov možganov sem potegnil vso mirnost, ki sem jo tisti trenutek lahko našel. Če se je katera od ameriških nacionalno varnostnih služb odločila, da sem zaradi svoje službe potencialno tvegan potnik in se me odločila preveriti z vprašanjem, kdo me je zaposlil, zdaj enostavno moram povedati pravilen odgovor. Toda kaj sploh je pravilen odgovor, če delaš v enem tako velikem podjetju kot je Petrol? Ime šefa, oz. poslovodje? Direktorja enote? Direktorja Petrola?

»Nimam neposredno nadrejenega delodajalca,« sem odgovoril po nekaj sekundah.

»To je veliko državno podjetje,« je dodala še Maja.

»Ampak nekdo se je podpisal na vašo pogodbo,« se Američanka ni dala odpraviti.

Zdaj pa sem našel moč tudi za nasmeh. Ženski se ni niti sanjalo, kdo je moj delodajalec, toda želela je moj odgovor. No, če bo šla karkoli preverjati, ji bo to ime slej ko prej vrnilo rezultate.

»A. T.!« (polno ime in priimek sem za potrebe tega zapisa skril, ker ne vem, če bi se gospod strinjal s tem, da ga objavljam).

A začuda je povsem zadostovalo. Ženska se je povsem sprostila, se celo nasmehnila in nam z roko nakazala, da lahko stopimo k pultu. Ženski glas po zvočnikih je sicer že drugič najavil začetek vkrcavanja za let proti New Jerseyju in če zelo skrajšam zgodbo, vam bom izdal, da bi z Majo na velik Boeing 747 lahko prinesla dobesedno vse kar bi želela, saj se je uslužbenka za pultom ukvarjala zgolj še s potnimi listi, vse dokler ji ni dobesedno zmanjkalo časa. Zaradi tega smo na letalo dobesedno tekli, pred vstopom pa nas ni nihče niti povohal, kaj šele poslal skozi rentgen ali preiskal z detektorjem kovin.

Ko smo se navsezadnje namestili na začuda precej udobne sedeže, sva se z Majo celi dogodivščini celo od srca nasmejala, konec koncev so ženske zgolj opravljale svoje delo (posrečeno ali manj posrečeno, to naj presodi vsak sam), jaz pa sem si v enega od milijonov nevronov vseeno vtisnil ime, ki sem ga izustil. Saj veste, za vsak slučaj, če bi v New Jerseyju čisto slučajno dobil enako vprašanje. A težav še zdaleč ni bilo konec …

Po dolgem in utrujajočem letu, sem na letališču Newark doživel tehnološki šok. Maja mi je večkrat pripovedovala, kako zelo ogromno je letališče JFK v New Yorku in da je to zame pravzaprav slej ko prej nepredstavljivo. In prav zares mi je. Kajti že Newark je pojmu razsežnost v mojem dojemanju sveta dal neke povsem nove, popolnoma nepredstavljive dimenzije. Če je ta ogromen kompleks toliko manjši od JFK-ja, kakšno mora torej dejansko biti to, ne tako zelo oddaljeno letališče? A časa za kakršnokoli modrovanje tokrat ni bilo, čeravno se je ravno New York čarobno lesketal v daljavi in bi ga kar gledal in gledal. New Jersey pač ni Švica, kjer se vedno ve kdo ima kakšno nalogo in kako jo mora opraviti. Naš asistent je namreč bil mlad, temnopolt moški, ki je znal točno pet angleških besed. Vse, kar je sledilo, je bila čista norišnica, ki je na hitro razblinila sanje o tem, kako se bomo nekje usedli in se malo okrepčali, končala pa se je z nečloveškim vpitjem varnostnih organov pred vstopom v pravi terminal, češ da mora Miša skozi rentgenski pregled zakorakati, saj so pravila takšna kot so in se jih je pač potrebno držati. Ja, bilo bi smešno, če ne bi bili utrujeni, prepoteni, umazani in pomalem že živčni.

Zadnji let je tako minil nekje na meji med budnostjo, spanjem in hvaležnostjo višjim silam, ki so tistega dne zagotovo nekoliko pripomogle k temu, da je vse prišlo na svoje mesto. Tudi Mišina potrpežljivost (da ne rečem vdanost v usodo), za katero nimam najmanjše ideje, odkod jo je sploh pobirala.

Zdaj, nekaj dni po zaključku te avanture, se vsem doživljajem, ki smo jih doživeli, zgolj še navihano smejim. Ja, France Bevk je verjetno vedel kaj govori, ko je svoji literarni junakinji v usta položil besede z začetka tega prispevka. Časi so se sicer spremenili od tridesetih let prejšnjega stoletja in za vse večne čase bo tudi ostala uganka, če bi v osemdesetih letih z dvema tatujema, ki ju nosim na telesu sploh lahko vstopil na ozemlje ZDA. Danes imajo Američani pač drugačne skrbi, ki niso v prvi vrsti povezane z množičnim priseljevanjem ljudi ali iskanjem sovražnika, ki bi skušal v državi svobodnih razlastiti vse bogataše. Danes želi nekdo drug ZDA prisiliti v to, da bi se umaknile s tujih tal. In tudi ko bo ta sovražnik nekega dne premagan, se bo slej ko prej pojavil nov. Iti v Ameriko pa najverjetneje za vse večne čase ne bo … Kar tako.

 

Aleš Prelog - Volk
Aleš Prelog - Volk
Zvest prijatelj, marljiv delavec, ljubiteljski kuhar, neuničljiv avtoštopar in navijač, ljubitelj dobrih filjmov, včasih nekoliko len bloger pa seveda ljubeč mož in oče moje male borke Miše.

Na tem mestu lahko komentiraš

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Share This