Ni me več strah

Nekoliko starejši bralci (seveda ne po letih, čeprav tudi tisti, a v prvi vrsti imam tokrat v mislih osebe, ki me spremljajo že dalj časa), se boste morda spomnili mojega divjega dopusta na Sončni obali v Bolgariji, ki sem ga v dnevniškem zaporedju objavljal na svojem dobrem, starem Volkovem b(r)logu. No, dnevnik kot dnevnik seveda ni bil nič kaj posebnega, pač opisovanje neumnosti, ki jih trije mladi fantje delajo, ko so sami na dopustu daleč stran. Veliko bolj zanimivo je bržkone bilo moje razmišljanje v epilogu, kako me na kakršnokoli letalo, najsi bilo majhno ali veliko in čeravno bi statistika enainsedemdesetkrat dokazala, da je varnejše od najbolj varnega avta, ki ga je ta hip moč kupiti na kakršnemkoli trgu tega sveta, ne spravijo niti z voli. Že takrat sem sam pri sebi pomislil, da bo morda nekoč priložnost, ko bom moral in čeprav se je ta misel (včasih tudi v oblikah hudih sanj) skozi leta še pojavljala, sem jo vedno znova odgnal kot muho mesarico, ki bi na vsak način rada svoj delež prav posebno slastnega čevapčiča. In tako so minevala leta. Gledal sem letala, ki so brzela po nebu, vesel, da mi ni potrebno biti na njih in smejoč se teoretikom zarot, ki verjamejo v t.i. chemtrailse.

Vse do letošnjega januarja, ko nas je dr. Hermina Damjan ob enem od obiskov na URI Soča presenetila s predlogom, da je Miša odlična kandidatka za poseg SDR, ki bi ga seveda opravil izkušeni T. S. Park. V otroški bolnišnici v St. Louisu. V Združenih državah Amerike.

Ko se je začetni šok, saj predloga dr. Damjanove z Majo nisva pričakovala niti pod razno, polegel, sem se že začel pripravljati na panične napade. Let! Zrak! Letala! Tla deset tisoč metrov spodaj, mi pa brez padal! Turbulenca! Alantik pod nami! Konec je…Panika!! Panika? Ja, panika. Kakšna panika? Saj je ni. Ja, sam sebi sem se smejal, ko sem uvidel, da je letenje v ZDA in nazaj, čeravno bo let, oz. več njih trajal kar veliko večino dneva in ne samo dobro urico in pol, moja najmanjša skrb. In čeprav sem pričakoval, da se bodo panični napadi in razmišljanje kako sam tega ne bom zmogel (po nekaterih informacijah se v primeru, ko se nekega potnika zaradi panike ne da umiriti, letalo spusti na tla na najbližjem letališču, posledice pa so vse prej kot nedolžne) prej ko slej vrnili, se nikakor niso hoteli. Niso se vrnili v naslednjih mesecih. Niso se vrnili ob kupovanju letalskih vozovnic, ko sva z Majo poleg cene dejansko gledala tudi na to, s katerih letališč bova letela, da se ne bi slučajno kakšen verski fanatik (izberi poljubno vero) ravno tistega dne razstrelil recimo na Orlyju ali Heathtrowu. Niso se vrnili, ko se je skozi dolgo, vroče poletje dan odhoda počasi, a vseeno zelo zanesljivo bližal. Niso se vrnili, ko me je teta vprašala, kaj je zdaj s tistim zaklinjanjem, da na letalo ne stopim nikoli več pa četudi bi mi kdo plačal za to. In niso se vrnili v torek, ko me je moja zvesta prijateljica in sodelavka zbudila s telefonskim klicem (če bi slučajno z Majo preslišala vse budilke) in mi zaželela srečno pot. Tudi v čakalnici na Brniku se niso zbudili.

Ko je jeklena ptica Adrie Airways zašibala po pisti in se nekaj sekund zatem začela vzpenjati, so se mi dlani sicer oznojile in potreboval sem manjši stisk roke z Majine strani. Tudi pristajanje še vedno ni najbolj prijetno opravilo, ki bi si ga želel doživeti vsak dan, a ko smo dosegli določeno višino, je vse skupaj postalo mačji kašelj. Turbulenca? Ja no, malo nas trese, lahko bi se celo reklo, da gremo po gramozu. In namesto bolj ali manj pritajenega sebičnega stokanja, zaradi katerega me je moj znanec Pini, s katerim sem preživel zgoraj omenjeni dopust v Bolgariji dejansko hotel pretepsti (in verjamem, da bi me res) in glodajočih misli, da je strmoglavljenje pravzaprav samo še vprašanje časa, je bila moja edina skrb ali Miše res ne zebe ali ima dovolj poln želodček in ali bodo slabe tri ure spanca dovolj, da bo prestala še zadnji let in nato pot do hotela, kjer naj bi po vseh načrtih dočakali zaslužen počitek.

A naša Miša je herojka, ki vse te nekoliko pretirane skrbi pravzaprav sploh ni potrebovala. Tako kot sem sam požrl, oz. lepše rečeno, odgnal vsako seme sebičnega strahu pred lastno minljivostjo, tako se je Miša obnašala, kot da je star letalski maček. Sicer smo se o tem napornem dnevu resnično veliko pogovarjali, ji razložili vsako najmanjšo podrobnost (okej, chemtraile smo izpustili), a da nas bo tako resno vzela in se tako potrudila (kajti Miša na trenutke dejansko zna biti tečna in posledično naporna – ja, je pač klasična petletnica), si z Majo nisva upala niti sanjati. In ponosen sem bil nanjo. Tako zelo sem bil ponosen. No, saj to sem vedno, a včeraj, oz. predvčerajšnjim, (vprašanje na kateri strani časovne razlike ste), sem bil še prav posebej. Tako, da se tega ne da opisati z besedami.

Poleg tega pa me po sladko prespani noči impresionira še nekaj drugega. Da me dejansko ni več strah. Ničesar. Premagal sem strah pred letenjem, ker druge izbire pravzaprav sploh nisem imel in ne, tisto na kar ste pravkar pomislili ni bila sprejemljiva možnost. Premagal sem sebičnost in čeprav sem ta trenutek, ko me moji dekleti pobrala utrujenost, tudi sam nekoliko »zadet« od časovne razlike, rase v meni neke vrste ponos, da sem s temi tremi poleti nekoliko zrasel v duhovnem smislu. A da pretiravam? Kaj pa če vam omenim eno dokaj močno turbulenco, ki vas zaloti na stranišču? Ste prepričani, da vas ni niti malo stisnilo?